Time will not undo it.

Posted in Uncategorized on avgust 23, 2015 by nephesh

DSCN1618

Kako si?

Posted in Uncategorized on april 15, 2015 by nephesh

Želela sem,
da me ne bi vprašala, kako sem…
Bilo je preočitno,
da sem utrujena od komolčarstva
in da bi najraje odnehala
kar tam – nevermind.

Vredu sem.
Ne morem zdaj tu o vseh porazih.
Bilo bi prepatetično.

Vprašala sem še jaz,
tudi ti, da si vredu.
potem tišina.

Patetično, res.

Težko sem. Zatežena sem, če že vprašaš.
Tako, da se ne poskušaj pogovarjati z mano
iz vljudnosti.
Take stvari so meni izredno naporne.

izginiti pravzaprav

Posted in Uncategorized on december 16, 2014 by nephesh

…izginiti, pravzaprav.
Biti, obstati, izzveneti
v mirovanju – imeti
objeti, želeti
divjati, nositi
ljubiti
neustrašno
sijati
ohranjati, obljubiti
leteti
izginiti
izzveneti
v valovih in nihanjih
prepletih
in pasti, ležati
jokati in blato
in znova
in krog

ni vetra, ni jadra, ni kopnega, ni poleta
ni tal
in vakuum, suspenz
spet paradoks
spet tenzija
napetost

brez tal
brez odrivov
in potovanj
brez vsega
odsotnost
instinkt z daljave
šumijo vetrovi
odmevajo v topot
odsotnost. popolnoma scela.
izginem.

ni in noče
in ne vame
ni več moje
ni vetra
ni krošenj in ptic
in takšnih pogledov – pobeljenih z nemogočim
in hkrati ko tla
in še nižje
zbežim
se izklestim
še dlje in še globlje
daleč, globoko
izginjam
iztekam se
vse moje
preplavlja
golta
izginja

v meglico
v nekaj
od mene
osvobojeno

brez diha, imena, brez plapolanja

ni votlo
ni vsebine
brez notranjosti

počasi po korakih po pedeh
počasi – čas mine, izteče
besede
zalebdijo, se oddvojijo od senc
in od smislov
ni jasnih pogledov

z obrazom
z očmi preiskujoče
praznino
in vakuum
in diham
in čakam
in sedem
mižim že

pobegnem, izvijem se
prelivam, mehčam
molčim.
hočem molčati.

ker hočem le biti
izginiti
se izgubiti
ker ni me
sem izginula.

Ne (pisati)

Posted in Uncategorized on oktober 2, 2014 by nephesh

Ne pišem
besed
zato, da bi trdila.
Besede
so zaradi začasnosti.

Ne pišem,
da bi bila citirana.

Pišem,
ker moram najti citate svoje.

Ker le tako lahko berem
živost, ki spreminja iz dneva v dan.

Skozi legendo zatrjevanih začasnosti,
ustekleničim svoje mrtve kote,
da bi jih razumela,
da bi jih lahko živela.

Ne pišem,
da bi drugi lahko prišli do mene.

Ko pišem
pobegnem stran,
daleč stran od prostora
v katerem obmirujem
za hip
zapisane besede.

Kadar ne pišem,
kadar bežim,
daleč stran od sebe
od zajezitve
od zaustavljenosti
od zrcala svojega;
Izgubim se. Izvotlim. Razpadam.

Zame je pisanje
prodiranje do lastnega jedra,

do naključij, ki sem jih zaklenila vase,
kot dejstva, ki sem jih izbrala,
da bi lahko našla trditve;

da bi lahko rušila zidove,
ki so bili postavljeni, da bi obvarovali
to naključnost življenja.

dolgo že

Posted in Uncategorized on september 23, 2014 by nephesh

Brez vedenja o ujetem času
ne bi niti sebe
v zrcalu pregnala
pred prag.

Zanikanja vedno bolijo
In žalost nosijo.
Nekje v skritih očeh.

Perspektive se obračajo.
Zorni kot – nikoli predvidljiv
Nikoli enak.
Nikoli tuj.

Tako blizu, tako v objemu..

skoraj neresnično

Preveč bobnijo besede
preveč prižnice subjektivitet

od takih stvari me boli glava
včasih pa niti zadržani dih
ne izbriše
izginjanja.

Tako sem tu, da je tisto tam
že mit
nekega drugega pripovedovalca

Posted in Uncategorized on september 5, 2014 by nephesh

//

Posted in Uncategorized on september 5, 2014 by nephesh

Ko padejo vsi akordi
se vračam k sebi
v tišino.
Čakam, da se
razvibriram
da se uglasim
nazaj
po svoje.

dajem se
jemljejo me
vsiljujem
odbijam

Kričim,
a le iz nuje po
čistini po viharju.

Še vedno si zaupam.
Tudi, kadar je za to potrebna
vera.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.