Zvezdni prah med jutri. Vsota vrtincev, ki ne vedo, kaj bi s svojim spiraljenjem, oči, ki so vedno uprte nekam pač. Nekaj kar prebudi človeka iz enih sanj v druge. Nekaj, kar zaboli vmes z brezbrižnostjo žalitev. Brezobzirnost v sodbah, je rekla majhna punčka in napihnila nov balonček. Karkoli se zgodi ni več moja teža. Izbrisujejo se niti in linije, skrbno stkane… Zaradi lupingov, zaradi preprog, zaradi letenja…

Vprašanja se seveda začenjajo nekje vmes. Lažno bi bilo trditi, da imajo začetek in konec, ko pa vemo, da so velikokrat samo v funkciji tistega vmes, oz. da se tisto vmes skriva za pleči vprašanj. Naslednja velika stvar, ki spušča zrak iz sebe, kakor balon, so pričakovanja. Navidezne kretnice, po katerih naj bi že nekoč navidezno potovali ali pa bivali tam. Nespodobno.

Poštena tekma, padlih igralcev ni bilo. Srečni smo za taktično odločitev podaljšane klopi. Lastne blodnje pa naj se utopijo v humorju prejšnjega dne in v slutnji sanj, ki bodo krajšale noči. Nič definitivnega, kar bi ujeli s svojimi podplati. Najbolj pri roki bi bila tehnika lebdenja, pa zanjo nimamo časa, travo so nam prepovedali kadit, torej nam ostane dobro staro pohajkovanje naokrog.

Nisem toliko zanimiva, kot ljudje pričakujejo od mene, da bom. Ampak nisem trdila, da ima moja tišina kak razlog. Nima ga in ravno to je tako zoprno pri razgaljanju in zmagoslavnem kikirikanju, kakršnega ubirajo slavni raziskovalci sveta in podzemlja.

Gledam skozi okno. Zgrešim mimoidoče, ki nočejo neopaženo mimo. Pogled obstane na hitro premikajočih se; na tistih, ki prinašajo skrivnosti in pomanjkljivosti iz kraja a na kraj ž. Kdo vse več ne govori, ker se mu ne zdi potrebno. Kako, prekleto vsi tisti ostajajo tiho in le sami zase drvijo tja na kraj Ž, da dobijo spet tisti A, ki ga nesejo naprej. Vmes pa vozijo trole, tapogumni premagujejo dež s kolesi, dežnike obrača naokrog. Včasih posije sonce, spomni, da nihče ni sam. Nekoga je treba imeti rad, ali kako se že glasi; nekdo me je imel rad, nekdo nekje je. Kje je tisti Ž, ki obrne dražljaje kontra? Kako patetično.

Dvigajoče roke, vihrajoče zastave, slogani in kriki; morda je vse to le del sanj, ki zaradi svoje sanjavosti sploh še uspejo v tem umazanem svetu. Kdo je umazan? Bomo prebarvali te hiše; jupol gold forever. Da ljudje dihajo spet, med vsemi skrbmi, kdo bo pomagal tistim, ki ne prosijo pomoči; kdo bo poslušal tiste, ki ne govorijo več. Samo še zibanje glav nekam nasproti vetru spominja na travne bilke, ki so divjale med vrtinci želja za in proti. Kdo stoji kot hrast? Kdo ostaja? Zase – lojalnost do življenja, do življenj soljudi. Nič ne obsojam; tako me plaši ta neobčutljivost, samo vprašanja postavljam, samo ni mi vseeno…

Ideas are bulletproof.

Ideals are bullets;

AND WE ARE THE PROOF

Kaos. Lepota v tem. Ali je lahko še kaj, kar mi je bolj podobno?

http://www.youtube.com/watch?v=tlsyni8p5ao

*

Prebudilo me je kašljanje. Šla sem do okna, da bi zajela svež zrak, pa so se mi golobi posrali na okensko polico. Potem sem stopila do umivalnika, da bi si umila obraz, pa sem skoraj zakričala ob pogledu na svoje dlani, oblite s to t.i. vodo. Dovolj; stopim na hodnik, da najdem nazaj svoje korake, pa me preglasi zamolklo bitje ure, ki šteje svojih polnih dvanajst. Čevljev itak ne najdem, plašč mi je premočilo že prejšnji večer. V hitrem pregledu skozi kuhinjsko mizo odkrijem na prtu dve novi zanki, ki ju prej ni bilo; prižgem čik, pa ne najdem nobenega vsaj napol spodobnega pepelnika. Spet odprem okno. Prepih razmeče vse po hiši, ni mi mar. Nasmehnem se svojim bosim nogam; stopim pod tuš, voda je na momente prevroča, na momente premrzla, za silo bo. Potem nazaj. Namesto prejšnjih korakov se po hodniku potikajo prihodnji; jebiga. Z dobršno mero ignoriranja (ki sem jo izpilila skozi leta) preskočim umazan čeber na svoji levi, naredim še dva kroga naokrog /iz čiste radovednosti. Stopim nazaj do postelje, poravnam posteljno krilo, odplešem pripadajoči ples in obmolknem. V končnem so narisane dogodivščine čudovite.
Kakorkoli že; preklinjala sem novi stari zvezek, ki je ostal brez črt in zdaj se na roko mučim s skiciranjem notnega črtovja, da bom na trombon nekoč zaigrala odo radosti. Kava je mimo, popoldanski čaj mi je odveč, pa ga vseeno spijem, čisto zaradi hidracije. Treba je biti dosleden, drugače nikamor ne prideš, je rekel topniški častnik in obmolknil.

*

Največ, kar lahko ponudiš svetu
je le to da si
da si v poletu
da le primeš dan za roko
in se plesu prepustiš
da slepo krožiš, menjaš ritem
kakor veter mrši ti lase
Da skoki so in tek in hoja
da je vse le igra
vse le moč odboja
In ti jarki
čudovite temne jame
da pustiš, da te prevzame
moč slapov, neviht hrumenje
Da obmolkneš, se pokloniš
da poklekneš, se prelomiš
in da vdihneš, vstaneš, skočiš
v nov odboj
v nove krhke brazgotine
le objameš ta poljub
ga izpiješ
preden mine.

37
Upognila bom nebesni svod
za lok
Tetiva bo moj um
in puščice – sočutnost
Zdaj sem brv
med tu biti in ne biti.
Potem pa…
Morda zaslon nekoga sanj,
morda le slutnja same sebe.

Ana Marija Mayerhold