bulletproof
januar 27, 2012
Lovim vmesnosti, ni mi mar za etikete in prostor, ki hoče izginjati in se sesedati vase. Kje so ostale lupine orehovih jederc, kdo peče potico prihodnjega dne; ali je kdo opazil to novo upanje med ljudmi. Morda nam bo pa uspelo nekega dne, da se ne bomo več bali; ali sebe, ali pa življenja. Prestrašene majhne miši v kletkah…
Zvezdni prah med jutri. Vsota vrtincev, ki ne vedo, kaj bi s svojim spiraljenjem, oči, ki so vedno uprte nekam pač. Nekaj kar prebudi človeka iz enih sanj v druge. Nekaj, kar zaboli vmes z brezbrižnostjo žalitev. Brezobzirnost v sodbah, je rekla majhna punčka in napihnila nov balonček. Karkoli se zgodi ni več moja teža. Izbrisujejo se niti in linije, skrbno stkane… Zaradi lupingov, zaradi preprog, zaradi letenja…
Vprašanja se seveda začenjajo nekje vmes. Lažno bi bilo trditi, da imajo začetek in konec, ko pa vemo, da so velikokrat samo v funkciji tistega vmes, oz. da se tisto vmes skriva za pleči vprašanj. Naslednja velika stvar, ki spušča zrak iz sebe, kakor balon, so pričakovanja. Navidezne kretnice, po katerih naj bi že nekoč navidezno potovali ali pa bivali tam. Nespodobno.
Poštena tekma, padlih igralcev ni bilo. Srečni smo za taktično odločitev podaljšane klopi. Lastne blodnje pa naj se utopijo v humorju prejšnjega dne in v slutnji sanj, ki bodo krajšale noči. Nič definitivnega, kar bi ujeli s svojimi podplati. Najbolj pri roki bi bila tehnika lebdenja, pa zanjo nimamo časa, travo so nam prepovedali kadit, torej nam ostane dobro staro pohajkovanje naokrog.
Nisem toliko zanimiva, kot ljudje pričakujejo od mene, da bom. Ampak nisem trdila, da ima moja tišina kak razlog. Nima ga in ravno to je tako zoprno pri razgaljanju in zmagoslavnem kikirikanju, kakršnega ubirajo slavni raziskovalci sveta in podzemlja.
Gledam skozi okno. Zgrešim mimoidoče, ki nočejo neopaženo mimo. Pogled obstane na hitro premikajočih se; na tistih, ki prinašajo skrivnosti in pomanjkljivosti iz kraja a na kraj ž. Kdo vse več ne govori, ker se mu ne zdi potrebno. Kako, prekleto vsi tisti ostajajo tiho in le sami zase drvijo tja na kraj Ž, da dobijo spet tisti A, ki ga nesejo naprej. Vmes pa vozijo trole, tapogumni premagujejo dež s kolesi, dežnike obrača naokrog. Včasih posije sonce, spomni, da nihče ni sam. Nekoga je treba imeti rad, ali kako se že glasi; nekdo me je imel rad, nekdo nekje je. Kje je tisti Ž, ki obrne dražljaje kontra? Kako patetično.
Dvigajoče roke, vihrajoče zastave, slogani in kriki; morda je vse to le del sanj, ki zaradi svoje sanjavosti sploh še uspejo v tem umazanem svetu. Kdo je umazan? Bomo prebarvali te hiše; jupol gold forever. Da ljudje dihajo spet, med vsemi skrbmi, kdo bo pomagal tistim, ki ne prosijo pomoči; kdo bo poslušal tiste, ki ne govorijo več. Samo še zibanje glav nekam nasproti vetru spominja na travne bilke, ki so divjale med vrtinci želja za in proti. Kdo stoji kot hrast? Kdo ostaja? Zase – lojalnost do življenja, do življenj soljudi. Nič ne obsojam; tako me plaši ta neobčutljivost, samo vprašanja postavljam, samo ni mi vseeno…
Ideas are bulletproof.
Ideals are bullets;
