Rada bi umazala vse te oprane možgane

Sterilnost nas bo ubila!

Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi se ljudje navadili gledati drug drugega v oči. Celo ne bi bilo nič narobe s tem, če bi drug drugega POSLUŠALI! Še manj bi bilo narobe, če bi ljudje celo razmišljali o tem kdo so, kaj počnejo in kam gredo…

Mislim, da ne bi bilo nič narobe. Res. Ampak izogibamo se takšnih stvari z vsemi štirimi. Plazimo se po tleh, da nas ne bi opazili in za seboj puščamo sled pogriženih nohtov. Na nogah.

Nič ne bi bilo narobe, če bi ljudje počasi dojeli, da samo kot del zmesi sami zase ne morejo obstajati. NE GRE, ZABOGA! Ampak neeee… vedno se mi od časa do časa najde neka budala, ki spušča litre in litre fiziološke raztopine na glavo. Brrrrr.

Jaz priznam. Moja duša je umazana in blatna. Tudi moje misli so prašne in umazane. Moji možgani so leglo umazanije. Umazano živim, umazano igram. Trdo in kruto. Ljudem vedno položim na mizo odprte karte. Ne prenašam cincanja, laži in obračanja po vetru. Ostalo sprejemam. Vsaj pogojno. Verjamem, da je težko korakati vštric, ker ne maram tega, da mi kdo skače po stopinjah. ne maram tega, da se mi kdo vleče po sencah. Verjamem, da je naporno loviti moje cinične opazke in iz tega sestavljati nenakšno podobo… česa že?

Meni ni glava postavljena na ramenih zato, da bi polepšala trup. Niti mi ni dan vrat zato, da bi glavo sklanjala. Noge mi same postavljajo korake. Gibanje, štekaš?

Vem, da je včasih izgleda, da zavračam vse kar mi je (in je bilo) ponujeno na dlani… Jaz sem zajebala vse. Vem. Zajebala sem vse, kar imela sem za zajebat… Od A do Ž. Sem. Namenoma, ni mi žal. Moja pot je drugačna. Nimam pojma kam grem. Sanja se mi ne. Vem samo kam NE grem. Seveda se od časa do časa najde kdo, ki bi me rad “preusmeril” in “kanaliziral” moje razmišljanje. Se najdejo od časa do časa ljudje. Še jaz jih moram včasih po sili razmer obiskovati; pač kazen za to kar sem ali kaj?
madona…

Od kod ta prezir danes?

Institucionalni bedaki so v meni našli seme zla. S prsti so pokazali na mene, mi v čelo pljunili šop žaljivk in me označili za grožnjo generaciji… no shit man! Groza! Mogoče se zna zgodit od časa do časa, da pripravim še koga, da bo celo kdaj začel RAZMIŠLJAT??!!!! Groza. Groza. Fertik. Ni hujšega. Skratka, z brco v rit so me poslali strokovnjakom, da me ukrotijo in to postavili za pogoj, če želim nadaljevati svobodno življenje. Nekako jih iz ritma meče to, da se vedno ne strinjam z njimi. Torej… že par let (dolgih par let) z občasnimi pavzami moram skakati po nekakšnih razgovorih, da mi dajo mir in da lahko nadaljujem življenje v nekih mejah normale.

In povem vam… tile strokovnjaki so NAJVEČJE budale! Jaz odsedim tiste dve urici tam, ker pač moram. Ni druge. Sem že poskušala vse mogoče alternative… Tako sem se naučila, da čimbolj produktivno uporabim ta čas. Mirno se zleknem v naslonjač in zafrkavam tele spolirane glavice v glavo. Skratka…končamo tako, da si me podajajo vsi mogoči, ker nihče noče več delati z mano… heh.

Danes so me obvestili, da sem zavožen primer in da je zelo močno vprašanje, če bom kdaj v življenju sploh kdaj naredila iz sebe… Do konca so bile samo še tri minute in 24 sekund, zato sem samo pokimala, saj se mi ni dalo prerekat…

In trenutno je uradni zaključek tak. Še vedno ostajam družbeni in institucionalni problem… bojte se me. Guilty. Amen.

Problem je v meni… jebiga, sej vem. Razmišljat ni več moderno. Ampak predolgo sem v tem, tako, da vseeno naprej grem…

jebiga