še vedno znam…

 

 

Še vedno znam izklopiti mobitel in vržti prav VSE zadeve iz žepov. Vključno s ključi, denarjem, vozniško in še čim… Še vedno znam hoditi pokončno od ovinka do ovinka in se šele na križišču odločiti kam bom šla… Še vedno znam molčati in uživati v tišini.

In še nekaj… kar si nisem mislila, da še obvladam… še vedno se znam izmuzniti v kino, brez da plačam karto (ne, ker ne bi rada plačevala kart, ampak, ker se določen film, ki ga želim videti prav zdaj začenja, jaz pa imam POVSEM prazne žepe… in včasih smo želeli videti veliko filmov, žepe pa smo vedno imeli prazne) In še vedno sem dovolj nora, da grem ta isti film gledat v istem dnevu trikrat zapored, ker mi je enostavno všeč in ker se ob gledanju tega filma dobro počutim.

 

 

 

In zvečer, ko se stemni, sem še vedno dovolj nora, da se stanju moje noge navkljub spravim na grad, (v trdi temi seveda) kjer se uležem na mehko travo (po tem seveda, ko se spravim skozi zaklenjena rešetkasta vrata) in dve uri preprosto gledam v zvezde, čeprav mi nekje razumska podzavest očita, da bom jutri bolna in da določenih delov telesa sploh več ne čutim… ….in se počutim tako prekleto dobro. Tako… res, tako dobro.

IN jutri je ponedeljek, mene pa navsezgodaj zjutraj enostavno ne bo tam, kamor bi po vseh pravilih pasala… In postaja mi vseeno za vse, kar bi MORALA jutri narediti in kje vse bi morala biti…

… ker še vedno znam, zavedati se, da obstajam…