bulletproof

Lovim vmesnosti, ni mi mar za etikete in prostor, ki hoče izginjati in se sesedati vase. Kje so ostale lupine orehovih jederc, kdo peče potico prihodnjega dne; ali je kdo opazil to novo upanje med ljudmi. Morda nam bo pa uspelo nekega dne, da se ne bomo več bali; ali sebe, ali pa življenja. Prestrašene majhne miši v kletkah…

Zvezdni prah med jutri. Vsota vrtincev, ki ne vedo, kaj bi s svojim spiraljenjem, oči, ki so vedno uprte nekam pač. Nekaj kar prebudi človeka iz enih sanj v druge. Nekaj, kar zaboli vmes z brezbrižnostjo žalitev. Brezobzirnost v sodbah, je rekla majhna punčka in napihnila nov balonček. Karkoli se zgodi ni več moja teža. Izbrisujejo se niti in linije, skrbno stkane… Zaradi lupingov, zaradi preprog, zaradi letenja…

Vprašanja se seveda začenjajo nekje vmes. Lažno bi bilo trditi, da imajo začetek in konec, ko pa vemo, da so velikokrat samo v funkciji tistega vmes, oz. da se tisto vmes skriva za pleči vprašanj. Naslednja velika stvar, ki spušča zrak iz sebe, kakor balon, so pričakovanja. Navidezne kretnice, po katerih naj bi že nekoč navidezno potovali ali pa bivali tam. Nespodobno.

Poštena tekma, padlih igralcev ni bilo. Srečni smo za taktično odločitev podaljšane klopi. Lastne blodnje pa naj se utopijo v humorju prejšnjega dne in v slutnji sanj, ki bodo krajšale noči. Nič definitivnega, kar bi ujeli s svojimi podplati. Najbolj pri roki bi bila tehnika lebdenja, pa zanjo nimamo časa, travo so nam prepovedali kadit, torej nam ostane dobro staro pohajkovanje naokrog.

Nisem toliko zanimiva, kot ljudje pričakujejo od mene, da bom. Ampak nisem trdila, da ima moja tišina kak razlog. Nima ga in ravno to je tako zoprno pri razgaljanju in zmagoslavnem kikirikanju, kakršnega ubirajo slavni raziskovalci sveta in podzemlja.

Gledam skozi okno. Zgrešim mimoidoče, ki nočejo neopaženo mimo. Pogled obstane na hitro premikajočih se; na tistih, ki prinašajo skrivnosti in pomanjkljivosti iz kraja a na kraj ž. Kdo vse več ne govori, ker se mu ne zdi potrebno. Kako, prekleto vsi tisti ostajajo tiho in le sami zase drvijo tja na kraj Ž, da dobijo spet tisti A, ki ga nesejo naprej. Vmes pa vozijo trole, tapogumni premagujejo dež s kolesi, dežnike obrača naokrog. Včasih posije sonce, spomni, da nihče ni sam. Nekoga je treba imeti rad, ali kako se že glasi; nekdo me je imel rad, nekdo nekje je. Kje je tisti Ž, ki obrne dražljaje kontra? Kako patetično.

Dvigajoče roke, vihrajoče zastave, slogani in kriki; morda je vse to le del sanj, ki zaradi svoje sanjavosti sploh še uspejo v tem umazanem svetu. Kdo je umazan? Bomo prebarvali te hiše; jupol gold forever. Da ljudje dihajo spet, med vsemi skrbmi, kdo bo pomagal tistim, ki ne prosijo pomoči; kdo bo poslušal tiste, ki ne govorijo več. Samo še zibanje glav nekam nasproti vetru spominja na travne bilke, ki so divjale med vrtinci želja za in proti. Kdo stoji kot hrast? Kdo ostaja? Zase – lojalnost do življenja, do življenj soljudi. Nič ne obsojam; tako me plaši ta neobčutljivost, samo vprašanja postavljam, samo ni mi vseeno…

Ideas are bulletproof.

Ideals are bullets;

AND WE ARE THE PROOF

youth knows no pain

Kje pa je tisto, da bi pisala zaradi … ? Da bi zbirala misli v veliko kristalno čašo, da bi kot zvezdni prah posula lepoto po nekoga mislih; da bi plesala skozi noč, ker bi vedela o dnevih in o jutrih. Ničesar nimam za skriti, ničesar za razbiti. Kar se blešči so ostanki prejšnjih kristaliziranih solz, zledenelih, pobranih v snegu. Kdo ve, zakaj so stvari moje in koliko tega vsega si še želi moja lomljiva duša, da bi našla svoj obstoj in izvor. Tam so studenci vedno bistri, pravijo. Da priteka iz višin in se steka v podolja. V riževa polja polna upognjenih hrbtov, premladih rok in lačnih oči. Klobuk se nosi z razlogom in samo tisti razlog je lahko ime vetra, ki ga odpihne, nekam vmes med vrtince, vodo in zrak. V neobstoj.

Kaos. Lepota v tem. Ali je lahko še kaj, kar mi je bolj podobno?

http://www.youtube.com/watch?v=tlsyni8p5ao

 

:-:

:-:

Vednost se zmanjšuje
z velikostjo sanj
Vednost se veča
z veličino sanj
Vednost izginja
z ujemanjem sanj
Vednost nastaja
s svobodo sanj

*

Prebudilo me je kašljanje. Šla sem do okna, da bi zajela svež zrak, pa so se mi golobi posrali na okensko polico. Potem sem stopila do umivalnika, da bi si umila obraz, pa sem skoraj zakričala ob pogledu na svoje dlani, oblite s to t.i. vodo. Dovolj; stopim na hodnik, da najdem nazaj svoje korake, pa me preglasi zamolklo bitje ure, ki šteje svojih polnih dvanajst. Čevljev itak ne najdem, plašč mi je premočilo že prejšnji večer. V hitrem pregledu skozi kuhinjsko mizo odkrijem na prtu dve novi zanki, ki ju prej ni bilo; prižgem čik, pa ne najdem nobenega vsaj napol spodobnega pepelnika. Spet odprem okno. Prepih razmeče vse po hiši, ni mi mar. Nasmehnem se svojim bosim nogam; stopim pod tuš, voda je na momente prevroča, na momente premrzla, za silo bo. Potem nazaj. Namesto prejšnjih korakov se po hodniku potikajo prihodnji; jebiga. Z dobršno mero ignoriranja (ki sem jo izpilila skozi leta) preskočim umazan čeber na svoji levi, naredim še dva kroga naokrog /iz čiste radovednosti. Stopim nazaj do postelje, poravnam posteljno krilo, odplešem pripadajoči ples in obmolknem. V končnem so narisane dogodivščine čudovite.
Kakorkoli že; preklinjala sem novi stari zvezek, ki je ostal brez črt in zdaj se na roko mučim s skiciranjem notnega črtovja, da bom na trombon nekoč zaigrala odo radosti. Kava je mimo, popoldanski čaj mi je odveč, pa ga vseeno spijem, čisto zaradi hidracije. Treba je biti dosleden, drugače nikamor ne prideš, je rekel topniški častnik in obmolknil.

*

Največ, kar lahko ponudiš svetu
je le to da si
da si v poletu
da le primeš dan za roko
in se plesu prepustiš
da slepo krožiš, menjaš ritem
kakor veter mrši ti lase
Da skoki so in tek in hoja
da je vse le igra
vse le moč odboja
In ti jarki
čudovite temne jame
da pustiš, da te prevzame
moč slapov, neviht hrumenje
Da obmolkneš, se pokloniš
da poklekneš, se prelomiš
in da vdihneš, vstaneš, skočiš
v nov odboj
v nove krhke brazgotine
le objameš ta poljub
ga izpiješ
preden mine.

wtf

Kaj sanja Slovenija,
ko se vrača domov;
v umorjene rodbine
bratskih grobov?

d

Spet med kriki in tišinami. Tisto, kar je vmes ne velja, samo zato, ker so pofukani parkirni listki tako dragi, časa za off pa primanjkuje. Ko bodo ljudje jabolka spet kupovali na tržnici namesto v merkatorju, bi lahko rekli kakšno o blagovni menjavi in selitvi narodov. Vem. Spet je večje…

la la la la. aha.

smisel?

Izvezene solze skozi postarane kapilare, piš vetra, ujet v preprogo korakov, kretnice premikov v koledarjih, točke in kvadrati, vsebina brez idej, dinamit v ponavljanjih, brezdelje in nujnost premika – vseeno. Smer, ki jo pogled določi, kadar ne odloča, vmesnosti brez forme. Dimenzije spominov, roke ljudi in njihovo prepletanje, pesem, ki jo izvajamo, tromboni in pozavne. Vmes med kreacijo in uničenjem.

jutr|o/i

Jutro. Še tišina. Prazne oči, mir naokrog.
Vdihi, barve, oblike, silhuete.
Atmosfera novega štarta se rojeva.
Vse prav počasi, ampak z neusmiljeno nujnostjo.
Svetloba preplavi planjave
Preuredi sence
Prebuja mirujoče in jih objema vase
Rože odpirajo oči
Sanje zalebdijo nad posteljami spečih
Polomljeni začenjajo znova
Telo pretegne samo sebe
Pogleda skozi okno
Vidi kako v spokoju
jutro umika svojo mehkobo dnevu,
ki bo začel s svojim zamahom
nekako naokrog
svoj ples
med sencami.

l

Nekako nežno nas izpira. Pravkar je še snežilo. Kar je ostalo neporušenega, lahko zgladi robove in umije svoje obraze. Kakor bi se zaključeval november. Težo, ki je pritiskala skozi te oblake v tednih, vdihne skoraj poletni dež.

37
Upognila bom nebesni svod
za lok
Tetiva bo moj um
in puščice – sočutnost
Zdaj sem brv
med tu biti in ne biti.
Potem pa…
Morda zaslon nekoga sanj,
morda le slutnja same sebe.

Ana Marija Mayerhold

banananjam

kretenizem po vogalih. povečini iz ust tistih, ki so iznašli to besedo. kdor se še bori za pojme, z njimi samo žonglira drugemu v glavo. “Nekdo bi že moral,” pravijo.

°o°

Lahko se samo čudim. Toliko je vsega, kar je možno spregledati in toliko odločitev, ki se ustvarjajo same, medtem ko poteka čas, ki nikoli noče biti ujet v začetke in konce, da bi lahko cele dneve grizla samo v lastno nemoč. Brišem interval za intervalom, iščem obstajanje, ki bi lahko bilo ne-moje. Umikam pogled, preden pridem do krvi; še vedno pa njegova moč ostaja. Morda zdaj razumem, zakaj mi razteguje besede, kadar ne vem kaj bi. V sanjah potujem med obraze in zapiram oči tistim, ki želijo molčati. Za vsako trditvijo se vzpostavi dvom. (plastičnost dejstev?) Nikoli ne vem, če sem se odločila prav; čutim pa, da se moram odločati.

Spomini skriti v pesti se razrahljajo, ko niso več zgolj v funkciji dušečih fatamorgan. Spustim jih iz pesti – kar naenkrat niso več gmota tam nekje, zavezana za moj vrat, kar naenkrat odsevajo v trenutkih, prevetrijo se, ko jih spustim iz svoje črnine. (še vedno pa so moji. karkoli se že z njimi in z mano dogaja… you know… been there done that)

Tisto, kar je skrito v dneh, je bolj veličastno od naših obletnic, koledarjev in delovnih urnikov. Kakor bi vseskozi čakali nase, da dokončamo pomembnosti, ki smo si jih vzpostavili, da bi lahko ne-bili… Mogoče se samo premalo pogovarjamo o vremenu…

bajdwej

pogledala je stran njej je bilo nerodno zaradi njenega zmedenega pogleda ko jo je on napadal namesto da bi ga ona držala in njej niti ne bi bilo treba opravičevati se za značaj moškega ki ga je pa ona pravzaprav ljubila ravno zaradi tega

*

Česa se bojim? Ne bojim se ničesar. Vsega se bojim. Nič me ne more prestrašiti. Prestrašim se, ko ni nič
ko ni ničesar
ko je samo strah
ki pa ne obstaja
ker ne verjamem vanj
ga ni
samo prestrašim se
kadar ni nič.

*

-Nosil me je v naročju. Čevlji so mu razpadli vmes, tam ko se je spotikal med grmovji -Kdo ima kaj od tega? – Oba sva živa. Za razliko od… – ? – Nič. pretekle zgodbe naj ostanejo tam kjer so – Misliš? – Kaj pa naj si drugega mislim? – Ne vem. Mogoče pa smo vsi tam. Kjer so pretekle zgodbe. – Človeško je, pozabljati – Ne. Človeško je, da ne moreš nikoli izbrisati. – Preveč spiš in sanjaš te čase. -Nisi prva, ki to govori. Pa se ni še nikomur zdelo, da bi me zbudi. Da bi bilo sploh možno spati. – Spiš in sanjaš. In všeč ti je. – Nimam kaj reči na to. – Bodi tiho. Lahko noč.

*

33 jeznih mož. Nič ni lažjega kot držati korak in upati na pomilostitev. Koliko vseh pomenov želimo izvedeti preden umremo? 15:21 je bila ura, ko sem se znova odločila, da bom raziskovanje vedenja, ki je položeno v moje dojemanje rajši prepustila svojemu lastnemu življenju. Nič ni preveč. Nemoč je moja lastna. Nemoč je ne-moč. Še vedno bom iskala. Vedno in povsod – sebe na poti. Da ubijem svoj odmik od družbe; da živim hkrati. Vsekakor ne vem niti kdaj so se vsa ta vprašanja začela. Kdaj je nihljaj… Nasmeh je tisti, ki nevidno ustavi in izgovori tisto o čemer samo delček nas naskrivaj razmišlja, takrat ko s svojo silovitostjo ali pa podtalnostjo iznajde svoj lastni prostor bitke. (Zato človeka najbolje spoznamo skozi humor). Jaz pa se lahko zgolj nasmiham vmesnim prostorom, ki me vedno znova vržejo na finto in dokazujejo kako zelo nepomembno je vse za kar sem se jaz sama odločila, da bom imela, obdržala in videla v življenju. Res je. Vedno se konča tu.

MWM

…

Skozi vrtince, ki peljejo daleč stran od vhodnih vrat; po prstih pazljivo, vrvohodec na nitih srca. Luping… in spet nazaj vase. Misli v trapezu, tal se skoraj ne dotikam več. Na točki, ki začne grebsti vame prav na sredini, v vozliščih, ki vlečejo dih od srca do sonca in spet nazaj, v tako močnem zbujanju… spustim iz rok.

Vdih.

…

prikazen

(Egon Schiele)

 

Padlo ti je z neba! Spuščal si se
z rudarsko svetilko obupa
in se ustavil ob šanku žganjarne…
in prav tedaj se ti je prikazal…
zakaj pa se mučiš, je rekel veselo,
saj je čisto preprosto:
Kdor gre k bogu in se je že odrekel vsemu podzemskemu,
najde naposled protizemljo.
In kdor od boga se vrača,
spet vsega bogat, sreča znova človeka…

(Vladimir Holan)

#

#

Beseda, ki objame prej, kot je načrtovala,
je tam,
da jo poslušaš.
Ta objem, ki ni tvoj.
Ki ga ne razumeš.
Slišiš; te zmoti; ampak ne razumeš.
Zaznaš. Obstaja zate.
Tam čemi.
Pojem nečesa.
In ko ti je dolgčas,
ali ko bežiš od svojega časa,
lahko opazuješ, kako se bleščijo zobje in oči…
Kako te gleda tam – obstajajoče;
čakaš se, da nekaj rečeš,
ali pa da se osmisli samo.
Tisto nekaj tam – v kotu.
Da že nekaj naredi, jebemti.
Samo čemi v tistem kotu.
Nepotrebno; skorajda nadležno.
Brez razloga in pravice za vse to.
Tam čemi – v tistem kotu.
In potem pozabiš…
Spustiš sebe ven iz kota.
Pustiš, karkoli že. Nekaj.
Srečaš nekaj.
Kar poznaš že od nekje.
Kakor bi že nekoč bilo tvoje.
Zazveni.
Beseda. Najdena;
ali pa samo izgovorjena

x

note: kadar provociraš z obtožbami, pomisli kdaj kako zelo bi se ti zalepile v glavo, če bi to bile zadnja stvar, ki si jo dala temu človeku

>>>

>>>

na poti srečujem
prepoznam ljudi
to (mislim da) sem naučena
na poti srečujem
matere, očete, brate, sestre
tiste, ki poveznejo name oklep pred bojem
tiste, ki zakurijo v domačem kaminu
da mi je na poti toplo
tiste, ki nosijo luč
del poti
tiste, ki pazijo na moje sence
da ostanejo žive
tiste, ki izstrelijo, kadar jaz ne morem
tiste, ki vdihnejo skupaj z mano
z ramo ob rami pred korakom v temo
tiste, ki me nahranijo na postankih
in molčijo, ko z menoj gledajo v žerjavico
Na poti srečam tiste ki so tam.
Na poti srečam tiste ki me srečajo.

ovi svet

Svetovi so lahko bolj različni od vsebine, bolj od oblike, bolj od teže ubesedovanja. Svetovi so lahko še bolj bežni od trenutka, bolj nepredvidljivi od misli, bolj jasni od namena. Lahko so mehkejši od pogleda, bolj neusmiljeni od plime in oseke, bolj svobodni.
Kakor prazen relief stvarnosti, kakor volumen, ki ni obdan z ničemer, kakor igra senc, obrisanih s kredo. Kakor nastajanje in izginjanje hkrati. Mnoštvo vseh perspektiv, prepričanj, strasti, slepot in odločitev za gledanje. Vsaka stvar obstaja za nekoga.
Dvigujemo pogled, upogibamo vratove, ponižni od nevednosti, včasih zaletavo, včasih s širino, ki jo prinaša ustavljeni čas.
Pred vsakimi sanjami, pred vsakim propadom sanj – je tu dejstvo dni, ki potekajo.
Nič pretiranega, vsak v svoji lastni kovnici podkvic; dovoljena je fluidnost, preslikave, hkratnosti… Ni več in ni manj; ni potrebe po tem.

‘ ‘ ” ” ‘” ‘” “” “” “”‘ “”‘

‘ ‘ ” ” ‘” ‘” “” “” “”‘ “”‘

Kakšne sence pa ste videli gospod?
Sence? Ste me vi poškropili po hlačah?
Mogoče ste se pa sami.

Vseeno mi je za vaše plašče in kravate in metuljčke zavezane v fraze in v petke, ki bijejo krvavi pot po tlakovcih. Vseeno mi je za te poglede, za svoje medpoti in neumesne zmede.
Leta se pretakajo, iz ognja še vedno pepel. Vmes začenja naletavati sneg; vmes med dušo in spomini. Lovim spomin na pevca, na glas, ki je oblekel hladne kaplje tistega, za kar se borimo.

guardian angel

• Čakaš name?
• Mogoče tudi nate.
• Na kaj pa še?
• Mogoče tudi na to, da greš.
• Koliko vseh vprašanj je možno stlačiti v ta mogoče… A me mogoče zajebavaš?
• Nisem zaznala te želje pri sebi. Ampak, če jo ti prepoznaš, potem že…
• Blebetaš. Izogibaš se. Zakaj si tu?
• - Ne vem. Prineslo me je. Hotela sem samo stran. Hodila sem, dokler nisem sedla sem, kjer sedim zdaj. Lahko se tudi vrnem.
• (sede poleg) Včasih se tudi jaz ustrašim vseh teh hijen, ki s kremplji grabijo po obrazu in ko izza nohtov čistijo povrhnjico mimike, kikirikajo o snemanju maske…
• Kakor, da ne bi občutili tople krvi, ki se preliva po njihovih dlaneh. Vem. Jegulje. Hijene. Včasih to počnem tudi jaz.
• Zakaj te drugače sploh ne slišim govoriti?
• Bi me hoteli?
• Vsak ima svoj razlog. Da molči ali govori. O tem razlogu te sprašujem.
• Ne vem. Tako se počutim. Instinkt je moj razlog.
• Ni cel svet kletka s plenilci.
• Mogoče pa nisem njihova žival.
• Si poskusila že kdaj?
• Tvegani so ti hudourniki…
• Ampak zato smo tu. Zaradi slapov in hudournikov. Znaš šteti življenje pod vodo?
• Tudi pozabljala sem že – pod vodo.
• (ji gre z dlanjo proti obrazu) Phni vame. Spravi to vodo iz pljuč, jebemti.
• (vstane) A naj se zadušim?
• (vstane) Kolikokrat si se že umorila?
• (obstane) (molči) (ne spusti pogleda)
• (umakne roko) Oprosti.
• Zakaj hudiča se vsem zdi, da so poklicani, da oživijo nekaj, kar propada od samega življenja, ki brbota pod povrhnjico. Ali zdaj sledi nova lekcija o snemanju mask, pristnsti in pogumu?
• Čigave odgovore potem iščeš?
• ja, svoje, jebemti. Ko bi lahko že enkrat ob kom obstajala z vsemi prepadi vred. ne… vsi se grejo bungee jumping v kanjone, ki jim niti moji lastni zemljevid ni nikoli določil globine
• Pogled divje živali v kletki imaš. Človek ne more, da ti ne bi pomolil vsaj bananinega olupka.
• Res?
• - Ne. Včasih. Ne vem.
• Vsi vidite to zver. Jaz pa se vmes bojim vsakega pogleda. Veš kaj jaz srečam pred ogledalom?
• - Kaj?
• Smrtno tišino srečam. Molk srečam. Mene to stisne. Čista smrtna tišina. Moj pogled vase mi prekinja zvok. In potem se mi zdi, da moram ta zvok, ki ga ni, napolniti z nečim. Zato ne vem, kaj naj odgovorim na vsa ta vprašanja o življenju in smrti… Kaj naj odgovorim. Če mi prekine zvok, ostane pogled. (?)
• Ki molči. O vprašanjih življenja in smrti.
• Ja. Niso moja, vprašanja. Nočem, da so moja. Nemogoče je, da bi bila moja.
• Lahko sprašujem jaz. Vprašanje za vprašanjem. Lahko jih vzamem v roke. Vsakega posebej.
• Zakaj bi kdo to počel?
• Zakaj pa ljudje počnejo stvari? Ne vem. Tako se počutim. Instinkt je moj razlog.
• (Zakaj? Zakaj pa ne?)