#22

Ne bom pisala.

#21

Danes je bil en tistih dni, ko bi bila najraje spet stara tam nekje od devet do trinajst.

Pogrešam brezskrbne dni zunaj, pogrešam potikanje po mestnih vogalih, pogrešam nedolžen smeh, pogrešam čase, ko še nismo preklinjali, pogrešam skejtanje, pogrešam čase, ko nisem vedno iskala vzrokov, posledic in namenov, pogrešam vonj majice, ki ima zvečer vonj po mestu, pogrešam čase, ko še ni bilo treba biti zajeban, pogrešam prijetno utrujenost ob večerih, pogrešam naivnost, pogrešam čase, ko so lahko bili fantje le prijatelji in se odnosi niso zakomplicirali, pogrešam utrujene roke po treningu, pogrešam občutek ob zmagi na tekmi, pogrešam zabavne neumnosti, pogrešam plezanje po drevesih, pogrešam sladoled po 50 tolarjev, pogrešam občutke ob prvih pisanjih grafitov, pogrešam brezvezne pogovore na poti iz šole, pogrešam norenje s kolesom – kjerkoli je že pač naneslo, pogrešam čase, ko se še ni pričakovalo od mene, da bom resna, preudarna in normalna…

Zdaj pa bi mogla vedeti kaj želim v življenju, paziti moram na odnose in čim bolj spretno manevrirati med pastmi in ovirami manipulatorskega, grebatorskega in sfejkanega odraslega sveta. Zdaj bi mogla čas pravilno razporejati in biti ambiciozna. Zdaj bi morala postaviti “prave” prioritete, morala bi se zresniti, življenje bi morala vzeti resno. Zdaj bi že morala počasi začeti tkati svojo mrežo vez in poznanstev, ki mi bi naj kdaj prišle prav. Zdaj bi se morala začeti odgovorno obnašati do denarja. Zdaj bi se morala veliko manj smejati. Zdaj ne morem več noreti naokrog s kolegom, ker ima on punco. Ali pa se ne morem brezskrbno smejati ob nekem dečkotu, ker sem živčna, ali pa se nek drug dečko ne more smejati ob meni. Stvari kar naenkrat postanejo veliko bolj usodne.
Opredeliti se moraš do pojmov kot so: globalizacija,  recesija, kastracija mačk, volitve v Ameriki, prometni zamaški v Ljubljani, segrevanje zemlje, podražitev kruha, marketinško nasilje, nova kolekcija iz laboratorijev Garnier, novi avto novega soseda, zamujanje komunale pri kidanju snega s cest…  Kar naenkrat je strašno pomembno ali s rdeč ali črn ali pa morda, sploh zelo državljansko neodgovorno, nič od tega.
Odnosi se spremenijo, res je, da postanejo globlji, a velikokrat tudi veliko bolj premišljeni, zahrbtni in spletkarski. Kar naenkrat ugotoviš, da se vsi grebejo zase in da bi se ti tudi moral, čeprav tega nihče ne poimenuje tako… ah…

Včasih imam občutek, da življenje kar brzi mimo mene, jaz pa ga ne izkoristim tako, kot bi ga morala.

#20

http://www.youtube.com/watch?v=inLfsKgzKLc

Mehke kaplje jutranjega dežja božajo neobvezno tišino.
Temne utrujene oči umirjeno spremljajo črte na avtocesti. Odtenki postajajo močnejši – vrača se dan. Razšli se bomo spet – vsak v svoje skrbi in obveznosti.
Petero ust izpihuje dim. Slišati ni ničesar razen brnenja motorja, hreščavega radia in izgorevanja cigaret.

Tako si jemljemo še zadnje momente tistega kar bi lahko imenovali svoboda.
Tako živimo. Tako nam je všeč.

Zato, v odgovor mnogim,  zato se vračam.

#19

Kako zelo pomembno je najti ravnovesje med védenjem, ki ga dobim z lastnim okušanjem življenja in védenjem, ki mi ga z okušanjem življenja dajejo drugi.

#18

Kadar vrtinec opazujem me postaja čedalje bolj strah, da me bo pogoltnil.
Ko me zares pogoltne se le še borim. S popolnoma trezno glavo.
Strah je ostal na gladini.

#17

Danes so dovoljene sanje… in jutri je sobota.

#16

Če prav pomislim,
se spomnim le
trenutkov,
ki niso obstajali.

Ujeti so le spomini
pogledov,
odsevajoč misli,
ki jih nihče ni izrekal.

Kaj je bilo in kaj ne,
pa vedo le tisti,
ki so bili sposobni
spomin spustiti z rok.

#15

Včasih se mi zdi, da ne morem videti razlike med minevanjem in spreminjanjem. Včasih bi samo še malo ostala na tej meji horizonta, ki jo že poznam. Minevanje boli. Največkrat takrat, ko nismo pripravljeni biti pripravljeni na njega. Šibkosti, ki nam jih trenutna situacija utiša, so pregloboko zarezane. Preveč ranjeni smo, če pustimo sebi podaljšati dan in raztegniti obzorje. Predolgo padajo sence na naš obraz. Predolgo padajo z njega.
Včasih se mi zdi, da nisem sposobna odmikanja sprejeti kot del nihanja življenja. Kot, da ne bi mogla pogledati od strani, kakor da mi gibanje ne bi pomenilo nič. Tako se bojim tega polzenja med prsti, da se nisem sposobna soočiti s tem. Včasih se tako bojim, da lahko dlan odprem samo tako, da zaprem oči.
Včasih se mi zdi, da sem izgubila trodimenzionalen pogled. Kakor, da se odnosi ne bi mogli zrcaliti v črnini zenic. Kot, da obstaja le zid. In kvadratast svet. Sam kurčev formalizem. Odnosi brez barv, brez senzibilnosti, brez moči objema. In vsepovsod polno razbitega stekla. Solze tistih, ki ne morejo jokati.
Včasih se mi zdi, da sem popolnoma paralizirana, da ne morem ne naprej ne nazaj… da sem zgolj točka. Majhna pika, ki z vsako sekundo izgublja potencial spreminjanja, nihanja in tridimenzionalnosti.

#14

Danes sem videla žensko.
Staro žensko, ki je sedela za mizo v lokalu. Pila je pivo. Enega za drugim. Njen pogled je bil nerazumljivo miren in izgubljen hkrati. Ustnice so se lahno premikale. Čeprav sem imela občutek, da je celovita, ji je vseeno nekaj manjkalo. Dostikrat je ujela moj pogled. Imela je motne mehke oči.  Imela je sive lase. Tako lepa je bila. Tudi, ko je zapihalo, je ni zazeblo. Na nek čuden način je postajala nevidna, hkrati pa nisem mogla odvrniti pogleda od nje.

Sedela je tam… kakor da spada tja. In ko sem prišla na drugo in tretjo kavo je še vedno sedela tam. Pila pivo in potihoma mrmrala. Število steklenic je postajalo čedalje večje in tako počasi prikrilo pogled na veliko rdečo nagrobno svečo, ki jo je imela ves čas na mizi.

#13

- Lajf is gut voda vre. Surfam na surfu od elvisa jacksona, izobešam zastavo na rock partyzanih in ugotavljam da so zanič. Uživam, če komu polepšam dan XD. Pa ti?

-Jaz pa razmišljam kako bi naredila, da današnji dan ne bi minil. Sosedom v lj zastonj igram brezferkvečni radio. Pa nedelja je. Grem na bencinsko po kruh in čike. Si morda res polepšal dan. Bom videla.

- Ura fizike naredi dan neskončen za 45 min. kadiš. To mi zvabi nasmeh v oči. In ja. Moj dan je lepši.

- Najbrž človeštvo še ne ve kako je z uro fizike. Ob kavi vedno strežejo sladkor. Ker tako pol manj čutiš… (vsaj okus kave). ti tekom dneva sporočim ali je dosegel omembe vredne odtenke

- Ne maram kave. Načeloma. Ne maram fizike. Vedno. Obožujem vonj kave.

- Kave se moreš, tako kot večine grenkih stvari, navadit. Uživat v navajanju vedno sproti. Ko prideš v lj te peljem na kavo. Danes peljem na kavo sebe. Zanikam nedelje.

- Ni vsak sedmi dan nedelja. Nedelja se ti more zgodit. Men se dogaja. Sedim na britofu s ponyem ob seb in kadim. Sonce sije voda vre. Sem gledal film mirrors. Res je zanič.

- Nedelje so pozabljeni ponedeljki. Gurmansko uživam namišljeni spomladanski piknik za ljubljanico. Svoboda? Ne vem. Čik ustavi čas. Pet minut zame. Nazdravje. Danes me čaka Clockwork orange. Kubrick.

- Pogledal sem v nebo. Za sekundo se mi je zdelo da dežuje.

- Okušala sem zrak. Dežuje.

Kontrasti. Bolijo. Sladko bolijo. Jim ponudim prenočišče. Ustvarjajo življenje.

Pravim, da ne priznavam nedelj. Nedelje pravzaprav ne štejejo. Nihče jih ne šteje. Jaz se mogoče včasih delam, da jih živim.
Strah obrusi zvok. Obožujem pobeg iz tega. Ne sprašujte. Suhe ustnice. Utrujene oči.
Ko sem šilila svinčnik se mi je za hip zazdelo, da je zvok podoben drobljenju srca. Ko sem povlekla čik, se mi je za hip zazdelo, da je zvok podoben izgorevanju. Srca.
Pijem bambus. Ceneno. Neprecenljivo.
Potrebovala sem tišino, spominjam se.
Zvok ima barvo.
Nikoli ne bom razumela rutine.

Neukrotljivi “random” je izbral Johnnya Casha. Dobra vzgoja. Danes ne gledam “na uro”.
Zadnje dneve vedno izbrišem s koledarja.

Včasih si želim, da bi morala nositi očala. Tako bi se lahko, kadar bi jih snela, počutila, kot da plavam pod vodo. Spet bi bila stara 8. Tako bi včasih razumela sence. Same po sebi.
Včasih si želim, da mi ne bi bilo treba slišati. Včasih si želim, da ne bi znala razmišljati.
Očutki ustvarjajo fatamorgane.

Opazujem svoje iztrgano srce v vitrini. Premika se. Pobegnilo bo.

Spet se smejim. Včasih se mi celo zdi, da bi lahko spet…
…jokala.

Zdi se, da se počasi soočam z zakopanimi strahovi. Zdi se, da počasi postajam močnejša od njih.
Zdi se, da si bom počasi dovolila “šibkost”.

(ne morem se odločiti ali je strah vzrok ali posledica)

Zadnje čase spet čutim vonj ulice. Počasi spet postajam brezkompromisna.
Moje življenje je moja bitka!

Ne morejo me ubiti, ker ne živim v istem svetu kot oni. Ne morejo.
Ker so krogle iz njihovih pištol zame nevidne.

#13

BOR

Kako lep je ta zeleni bor
na griču tvojega otroštva,
ki si ga danes spet obiskal….
Pod njegovim šumenjem se spominjaš na mrtve
in premišljuješ, kdaj boš na vrsti.
Pod njegovim šumenjem se ti zazdi,
da si dopisal poslednjo knjigo
in bi zdaj moral molčati in jokati,
da bi zrasla beseda….

Tvoje življenje? Zapuščal si znano zaradi neznanega.
In tvoja usoda? Enkrat samkrat se je nasmehnila,
a tebe ni bilo zraven….

Vladimir Holan

#12

Preveč presežnikov
premalo niča
prezgodnje zakasnitve
prepozna preteklost

Bullshit!

Nikomur-ne-rabim-dokazat-ničesar.

jaz se igram…

Igram se dneve in čas, udarce in ritem.
Igram se sebe…

igram se pot, cilj in korake
igram se cesto, kompas in prometne znake
igram se polja, gozdove in smrdljive mlake

igram se jutra, večere in noči…
igram se ples, dotike in strasti
igram se strah, bes in potne dlani

igram se čustva, odnose in hrepenenje
igram se vzpone, padce in zorenje
igram se zgubljenost, gotovost in učenje

Igram se drobne vrzeli med ljudmi
igram se barve in zvok, ki ne zbledi
igram se krvave oči in vse kar boli

Igram se…
Igram se vse…
Igram se vse, česar ni.

#11

greš in se vrneš
prideš in greš
odhajaš v vračanju
da sploh sanjati smeš

živeti premike
uzakoniti beg
vedno na poti
vedno razpet

greš, ker se vrneš
prideš, ker greš
zapiraš vsa vrata
in stiskaš ključe v dlaneh

iščeš korake
poslušaš šepet
kaj puščaš za sabo
v neprespanih nočeh?

greš, da se vračaš
prihajaš, da greš
kje sploh obstajaš
še sam več ne veš

hrapava koža
v zemljevidu sveta
brazgotinaste solze
v tvoji barvi neba

Kam greš?
Kam se vračaš?
Kje sploh si doma?

Je vse to le igra
v iskanju srca?

#10

Preveč mene se skriva v svetu.
Preveč sveta se skriva v meni.

Preveč občutij
-
premalo prostora

kaos

besede preganjajo
druga drugo.
misli preganjajo
druga drugo.

Jaz
preganjam
sebe.

Kdo lovi?

#9

…Pri nas sem to jaz…

Pravzaprav zanimiva zadeva… čudnih stvari sem kriva, ker naj bi jaz itak samo takšne stvari počela… po drugi strani je pa tako brezveze me obtoževati, ker naj bi bila nepoboljšljiva. Ah ja…

Sovražim praznična družinska snidenja, kjer sedimo drug poleg drugega in se delamo, da si ne gremo na živce, da se imamo kaj pogovarjati in da nam življenje ne uhaja iz rok. Ah ja…

Hren za vse!
Ah ja…

#8

Moja lastna svoboda me omejuje. Ne pusti mi dihati; zataknila se mi je v goltancu in si me začela lastiti. Moja lastna svoboda me vrti v začaranem krogu.
Živim kar “izberem” – in to imenujem svoboda… pravzaprav pa krožim okrog svoje osi. Cepetam na mestu.

Občutek imam, da vse, kar je bilo, da tega ni več in vse kar še bo, bo po vzorcu tega kar je že bilo. In tako ničesar ni.
In mene ni.
In tudi “moje svobode” ni.
Ampak nekaj mora biti – da lahko občutim, da tega ni.

Vse, iz česar sem sestavljena, je podpisalo pogodbo z negotovostjo. In jaz nisem prebrala drobnega tiska. Nisem vzela zemljevida… in v gore sem se odpravila v času plazov – in v sandalih.
Ker sem želela biti čimbolj lahka, čim bolj neobremenjena, čim bolj svobodna – sem vso kramo pustila doma.
In tako gola in sama drhtim na vrhu gore, veter mi biča v obraz in edini sodnik sem sama sebi.

Kompromisi so za šibke.

Ko izgubiš hrepenenje, izgubiš smisel. In iz otopelosti te ne more spraviti nobena “kava”. Takrat se moraš vrniti domov. Moraš se vrniti vase. Moraš molčati. Moraš s telesa strgati kožo, ki varuje, odpovedati se moraš živalski moči mišic, moraš izbrisati čutila, odklopiti možgane in začutiti grozo skeleta, ki rožlja okrog tvoje duše.

Popolna predaja smrti, da lahko spet zahrepeniš po življenju.

“Zato…dihaj, Nephesh, dihaj. Opazuj svojo dušo. Prisluhni tej simfoniji reber. Ona najbolj poznajo ritem tvojega srca.
In prej, kot boš dojela, da v tvojem življenju enostavno ni prostora za varnost, gotovost in mir, prej kot boš razumela, da ni ravnovesja brez kontrasta, da ni smisla brez paradoksa, da ni možnosti izbire brez kaosa…
prej boš lahko pogledala v sonce in izbrisala iz svojih oči to praznino, ki te hromi…”

Takšna je pač linija mojega življenja. In ne morem živeti drugače, kot da razširim roke in sprejmem ta neizogibni rafal. Kajti samo z razširjenimi rokami bom lahko sprejela tudi vse čisto in živo.
Iz tega sem sestavljena.

Življenje ekstremov je nepojmljivo naporno. Vendar ga ne zamenjam za nič na svetu. Vse to jaz sem… in vem, da je to…
just – take it or leave it.
Morda je ravno zato zabavno.
Po srcu sem namreč gambler. Hehe.

#7

Včeraj sem se počutila tako.

Na glavo sem si poveznila klobuk, pod oči potegnila temne črte, namesto strganih kavbojk in razvlečene mikice, mi je telo oklepala pomladna oblekica in suknjič. Da o božansko lepem šalu sploh ne govorim…

Včeraj sem bila zajebana. Oja.

#6

“Gremo na pir.”

#5

http://www.youtube.com/watch?v=fkuOAY-S6OY

“Fuck you, I won’t do what you tell me!”

Celo telo se mi je treslo. Žile na vratu so se mi napele. Kar bruhalo je iz mene. S celim telesom sem izkričevala…

“Fuck you, I won’t do what you tell me!”

Ves srd, ves prezir, ves strah in razočaranje, vsa agresija, obup in zgubljenost, vsa zmedenost in sovraštvo.
Vse je bilo v mojih očeh.

V nekem momentu se zaletim v ravno tako razgret in napet hrbet. Obrnil je glavo. Vse to je bilo tudi v njegovih očeh. Gledal me je in ni hotel umakniti pogleda. Jaz pa ga nisem mogla.

Odrinila sem ga. Odrinil me je nazaj.

Fuck you, I won’t do what you tell me!

Objel me je…upirala sem se z vsem, kar imam in kar sem. Tolkla sem po njem, kričala in se izvijala…on pa se me je še bolj oklenil  in me stiskal k sebi tako dolgo in tako močno, da me je umiril… da so mi prsti zdrseli po hrbtu in sem se naslonila na njegovo ramo.

Potem sem ga poljubila.

#4

So stvari, ki jih zahtevam.

So stvari, za katere ne prosim in za katere se ne zahvaljujem. So stvari o katerih ne polemiziram naglas. So stvari, ki jih nikoli ne izgovarjam.

So stvari, ki jih zahtevam.

Zdi se mi, da se vse sovraštvo v meni počasi spreminja v prezir.
Zdi se mi, da se vsa kritika v očeh spreminja v posmeh. 
Zdi se, da se ves humor na koncu jezika spreminja v cinizem.

Zdi se, da sem sposobna uničevati...

Eno najstrašljivejših zavedanj, kar sem jih kadarkoli doživela.